Zimska arena BMW XDrive ne predstavlja novosti na naših tleh, saj lahko povabljenci vsako leto preizkusijo zmogljivosti štirikolesnega pogona. Medtem ko so se avtomobilski navdušenci na zasneženem terenu predajali adrenalinski vozni izkušnji, so njihovi spremljevalci na razgledni terasi Pokljuke, obsijani s soncem, srkali penino in opazovali dogajanje v biatlonskem centru.

Na prvem poligonu sta čakala modela X1 in X2, najmanjša predstavnika serije X, ki tako predstavljata idealno vstopno točko v svet XDrive-a. Poleg tega sta kot edina opremljena s sprednjim pogonom, ki je za povprečnega voznika lažje obvladljiv. Ker je bilo sonce že visoko nad nebom in je sneg postajal mehak, se nismo mogli preizkusiti v risanju osmic, zato je ta del proge služil bolj spoznavanju s terenskimi vozili in njihovimi osnovnimi funkcijami. Najprej se je v vožnji preizkusil eden izmed fantov, ki je vse prevozil tehnično pravilno. Ko sem na voznikov sedež sedla sama, se je zaradi za odtenek preveč dinamične vožnje iz voki-tokija slišal inštruktorjev: »Moder avto, bolj damsko,« zaradi česar je iz notranjosti našega avtomobila odmeval smeh, ki se je risal tudi na izrazih zunanjih opazovalcev.

Nič bolje ni kazalo na naslednjem poligonu, ko je do našega vozila pristopil drug inštruktor, me pogledal in poudaril, kar je bilo povedano že na začetku: »Sovozniki so na zadnjih sedežih.« Družba v avtu se je spogledala in se namuznila: »Pa saj ona je voznica,« pri čemer sem se trudila spregledati presenečenje na inštruktorjevem obrazu, ko je ustnice izoblikoval v »pogumno«. Tokrat večja X4 se je pri premagovanju valovite podlage ostro nagibala v eno smer, saj sta bili na določenem odseku v zraku tudi po dve kolesi, kar je služilo predstavitvi obnašanja pogona ob spreminjanju oprijema pnevmatik. Od modela X3 dalje namreč XDrive predstavlja 60-odstotkov pogona, speljanega na zadnji kolesni par. Vendar pa računalniški sistem prepozna pogoje zdrsa in deli navor, pri čemer prenese moč na drugo os ali celo eno samo kolo, ter s tem zagotovi dober oprijem.

V novem modelu X5 smo se prepričali o funkciji samodejne vzvratne vožnje, s katero avtomobil prevozi do 50 metrov zadnje poti. Ob zdrsu funkcija preneha delovati, zato je potrebno pozorno regulirati pedal za plin, pri čemer se voznik ne sme dotakniti volana. Od notranje opreme in okrasnih elementov smo občudovali predvsem svetlikajočo se prestavno ročico, ki pa je enaka luksuzni opremljenosti v na novo predstavljenem X7.

Kljub več kot petim metrom dolžine in sedmim sedežem prinaša občutek razkošja in s tem predstavlja odgovor na globalni trend združitve prestižnosti s športnostjo terenca. Sprednja maska motorja daje vtis mogočnosti, vendar pa se veličasten učinek zmanjša ob pogledu na škatlasto oblikovan zadek in streho, ki ob primerjavi z modelom X6 delujeta manj estetsko dovršena.

Nazadnje smo dočakali tudi panoramsko vožnjo skozi zasneženo gozdno pot. Inštruktor je že pred pričetkom vse opomnil na varnostno razdaljo, ki se je je naše vozilo držalo z dvakratnikom. Jasno je namreč, da ne gre naglo pospeševati, če je zgolj nekaj metrov pred teboj drug avto, v katerem je po možnosti še učitelj vožnje. »Ali misliš, da ve, kaj delamo?« sem vprašala temnolasca za volanom. »Drzni si več je moto dogodka, prav spodobi se, da ga preizkusim v ‘sport’,« je bil prepričan in takoj po spremembi programa iz ‘comfort’ pritisnil pedal za plin. Udobna vožnja zaradi vseh ustrezno nastavljenih komponent podvozja se je naenkrat spremenila v bistveno bolj togo, med drugim tudi zaradi omejitve nadzora nad delovanjem sistema stabilnosti. Vozilo se je odzivalo bolj športno, saj se je skrajšal čas prestavljanja, pri čemer je bilo lažje naglo pospešiti in ustvariti večjo moč. Moram priznati, da sem mu kar zavidala, četudi sem vedela, da bomo na polovici poti zamenjali mesta na sedežih. Na koncu je kanček zavisti spodbodel še preostale, ko smo videli dva gospoda izstopiti iz X5 M50d. Tudi sama sem razočarano pomislila, kako bi bilo preizkusiti prilagodljivo M vzmetenje in doseči hitrost 100 km/h v samo 5,2 sekunde, vendar sem se tolažila, da je v istem rangu kot družinski ML 63 AMG.

Ker je bila proga sredi gozdnate pokrajine prav zares zaledenela, bi utegnilo to, da si s kolesom zapeljal izven utrjene trase, predstavljati težave. Tega se nisem zavedala, dokler ni našega vozila na enem izmed ovinkov začelo zanašati, verjetno zaradi preveč dinamične vožnje oziroma »neprilagojene hitrosti,« kot bi se izrazili učitelji varne vožnje. Kljub temu je bilo čutiti zanesljivost in okretnost vozila pri takšnih hitrih manevrih, s čimer se je posodobljen nadzorni sistem izkazal za izjemno učinkovitega. Sovoznik mi je ob koncu požugal, da se kljub temu na določenih predelih ne bi peljal tako hitro. »Prav gotovo,« sem se v mislih namuznila.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Prosimo, vnesite svoje ime

*

code