TEST: Zakaj je BMW R 1250 GS nevaren motor?

O tem motociklu je težko napisati kaj novega, kaj takšnega, kar ne bi pričakovali vsi, ki to, verjetno najbolj emblematično linijo bmw-jevih dvokolesnikov dobro poznajo, in tudi tisti, ki o jahanju na bavarskem superžrebcu le razmišljajo ali pa sanjajo. Preprosto nima šibkih točk, kakšna, mogoče, drobna, se po intenzivni testni vožnji pokaže kot zgolj začasna in terja od uporabnika nekoliko prilagajanja brez posebnega napora.

Vožnjo z najnovejšim GS-om bi lahko primerjal z dobrim rock komadom: omogoča trden ritem, lahko je punkerski, s hitrim pretikanjem prestav navzgor in navzdol, a ne bo zaplesal izven dirigirane smeri. Lahko je bluesovski, v lenih obratih, pa bo v šesti prestavi pri hitrosti 60 kilometrov na uro, na cestni čistini povlekel proti obzorju tam do 220 na uro tako lepo, da si ne boš mogel pomagati, da ne bi sprostil iz sebe navdušenega krika: “Jaaaaaa!” Medtem poje Akrapovičev izpuh, s katerim je bil opremljen testni bavarski hrust, svojo pesem, tisti nenehni “bluumbluum”, ki te spodbuja, da še lepše dodajaš in odvzemaš plin, da bi lahko poslušal še več teh zadovoljnih izpušnih vetrov.

Zmerno sem ga gonil po ovinkasti cesti proti Bohinju, s sovoznikom zadaj, malo sva bluzila, ko se je nabrala mini kolona z avtodomom na čelu, ob pravi priložnosti pa sva kot za stavo prehitela vsako vozilo posebej. Kot je povedal gospodič za mano, je sedel odlično udobno, v vsakem trenutku mu je motor povedal, kam in koliko naj se nagne in nikoli ga ni prešinil občutek negotovosti. Ah da, peljal sem tudi sopotnico, na Gorenjsko, zamujala sva na kosilo in čeprav mi je zabičala, da ne smeva voziti več kot 110 na uro, sem prekršil do 140. V bistvu ni opazila. To je lahko nevarno: čeprav je motocikel v vseh situacijah zanesljiv, te z lahkotnostjo, s katero ga voziš, mimogrede zavede v prehitro drvenje. Včasih si je zato dobro nastaviti tempomat, večkrat ošiniti zelo pregleden zaslon, uporabiti ergonomsko odlično oblikovane tipke, s katerimi nastavljaš različne funkcije in prebiraš informacije, ter na primer umiriti strasti s preklopom modula dinamične vožnje na “navadno” cestno.

Vozil sem se zjutraj ob reki Mirni skozi kratke zaprte ovinke, po temnem in vlažnem asfaltu in GS je z elektroniko proti zdrsu in odlično-odločnimi zavorami nalogo opravljal brezhibno. Skozi Melanijino Sevnico sva nadaljevala proti Lisci po spodobno strmi in ozki cesti, na kakšnem ovinku je prežalo za lopato grušča, vse je šlo skozi brez incidenta. Proti Ljubljani sva se vračala skozi Zidani most, do Trbovelj je cesta ena sama prispodoba infrastrukturnega rovtarstva. Vroče kot pes, avtomobilov kot toče pa se je še vedno dalo uživati v vožnji. Pred Ljubljano je prišla naproti nevihta, močna, takšna kot si jo pregreti motorist v resnici želi. Ustavil sem, s podplatom podrsal po cesti, mastno zdrsljiva, preklopil na modul “dež” in do Ljubljane peljal kot gospod. Po višini nastavljiva šipa je pobrala večino padavin, malo sem bil moker v čevlje in očala.

Na poti na fotografiranje sem nevede padel v povsem razkopano cesto skozi Cerklje in domačin mi je svetoval, naj grem kar čez polje. Motor je na razdrapanem kolovozu tako oživel, da sem se med vračanjem v Ljubljano namenoma izgubil čez njive, trave in gozdičke. Našel sem se nekje okoli Valburge (Smlednik) in samo tema je preprečila, da se ne bi odpeljal še na Šmarno Goro. Čeprav bi bila tudi to mala malica.

BMW R 1250 GS Exclusive je nevaren motor. Z njegovim odličnim (nastavljivim) vzmetenjem, morjem navora, 136 konji, “quick shift” samodejnim prestavljanjem brez uporabe sklopke in popuščanja plina, ki pride zelo prav na slabi podlagi, te prime, da bi porušil vse mostove za seboj in se šel vagabunda. In vse to pri porabi nižji od 6 litrov na 100km. Sicer je med prvo, drugo in tretjo prestavo quickshifter zelo grob, poskoči kot živčna kobila, ampak tudi prav, te vsaj spomni, kaj imaš med nogami.