BMW serije 5 (E39) mogoče ni najbolj zanesljiv BMW vseh časov, je pa definitivno eden najlepših ter najbolj zaokroženih izdelkov izpod rok nemških inženirjev. Priljubljeni model petice se je izdeloval od leta 1996 do leta 2004. Septembra leta 2000, je bil deležen posodobitve, ko so 143-“konjski” TDS motor zamenjali z 2,5-litrskim 164-“konjskim” (525d) in s 3-litrskim 184-“konjskim” (530d) dizel motorjem. Vgradili so mu slovite »Angel eyes« luči, deležen pa je bil sprememb v notranjosti kot tudi na karoseriji. Proizvodnja E39 se je končala leta 2004, prodali so približno 1,4 milijona vozil, od tega 266000 modelov Touring.

Pod drobnogled sem vzel dve limuzinski 525d petici, eno z avtomatskim (2002) ter drugo z ročnim menjalnikom (2000). Oba modela poganja turbodizelski motor z oznako M57, z nesporednim vbrizgavanjem goriva, variabilnim turbinskim polnilnikom, AGR ventilom in brez DPF ventila. Obe izvedenki proizvedeta 179g/km emisij ogljikovega dioksida, kar ju postavi v Euro 3 emisijsko kategorijo. 

Obe limuzini sta v vsakodnevni rabi in oba lastnika se strinjata, da sta najboljši lastnosti pristen občutek šestavljnika ter njegov “traktorski” navor. Še pred spoznanjem moči, ki se pokaže, ko prvič v rokah držiš (pre)velik volanski obroč, je bila glavna pobuda za nakup zunanja oblika ene najlepših ter zadnje “prave” bavarske limuzine, ki odkljuka vse parametre na seznamu BMW-jevih simbolov. Prepoznavne, legendarne, neponovljive ter nepozabne Angle Eyes luči, okusne ter ravno pravšnje ‘ledvičke’, ki izpopolnijo že tako oblikovalsko dovršen nos avtomobila. Klasičen bavarski podpis na C stebričku ter pogled na ogormen ter impozanten pokrov motorja sta še dve lastnosti, mimo katerih ni mogoče. Čeprav se zdi, da pišem o avtomobilu vrednem več deset ali sto tisoč evrov, da nostalgično olepšujem le “staro petko”, je v tem zapisu ogromno spoštovanja do zgodovine včasih najboljše nemške znamke avtomobilov. Četrta generacija serije 5 je avtomobil, ki vedno bo tretiran kot dragulj ter kot avtomobil, ki je serijo 5 postavil na seznam najboljših limuzin sveta. Od nekdaj poslanstvo najuspešnejše bavarske zastavonoše temelji na postavljanju standardov v segmentu premium vozil in E39 je še danes spoštovanja vreden avtomobil, katerega se verjetno ne bi branil noben navdušenec modro-belega logotipa.

BMW E39 525d (avtomatski)

Modra serija 5 je bila izdelana leta 2002 v nemškem Dingolfingu. V Sloveniji je bila prvič registrirana novembra leta 2004, ko jo je drugi lastnik uvozil iz Nemčije. Na zaslonu danes kaže dobrih 410 tisoč kilometrov.

Avtomobil je v rokah sedmega lastnika prejel nemalo popravil in olepšav. V dobrem letu lastništva je bilo vanj vloženih približno 1.800 evrov, saj je na prelomu drugega desetletja bil precej dotrajan. Avtomatski menjalnik je lepo odziven ter dosleden pri prestavljanju in me je prav pozitivno presenetil, saj je za devetnajst let staro tehnologijo še vedno relativno hiter. Na momente se sicer da zaznati občasno nihanje obratov, kar je eden temeljnih simptomov okvarjenega pretvornika navora (Wandler). Avtomatiki, ki so bili v vrstnih šestvaljnikih, so v večini primerov prihajali iz skupine General Motors in niso veljali za najbolj zanesljive. Prvi problem je nastal, ker so bili GM-jevi menjalniki nekoliko poddimenzionirani, kar je privedlo do hitrejše obrabe zobnikov in posledično do potrebne obnove menjalnika. Drug problem – ki pa obstaja zaradi napačnega oglaševanja ter zanemrajanja voznikov – pa je menjava olja v menjlaniku. V času, ko je avtomobil zaplejal v prodajne salone, je bilo prepričanje, da imajo tej menjalniki “life time” olje in menjava olja ni nikoli potrebna.

Modra petica je že nekaj let nazaj prejela tudi “chip tuning”, kar je moč iz osnovnih 120 kilovatov (160 “konjev”) povečalo na približno 150 kilovatov (200 “konjev”). Razlika je več kot očitna in avtomobil kljub svojimi 1.680 kilogrami pospešuje zadovoljivo! Globok ter temeljit zvok, ki je sicer v kabini dobro izoliran, je definitivno velik plus celotnega občukta v vožnji in seveda ni primerljiv, ko sedeš v avto s štirimi (ali tremi) cilindri.

BMW serije 5 v modri barvi z oznako E5M ima prav tako drug prednji odbijač, katerega tovarniško najdemo kar na 400-“konjskem” BMW M5. Objektivno gledano je prednji profil te petice definitivno glavni atribut vozila, piko na i celotnemu izgledu pa postavijo originalni Hella “Angle Eyes” žarometi. Trenutno je “obuta” v letne pnevmatike deljenih dimenzij (spredaj 235/45R17 in 255/40R17 zadaj) in OEM platišča Style 32. 

V notranjosti opazimo sedeže iz blaga, kar po mojem mnenju nekoliko zmanjša popolno uporabniško izkušnjo, saj je – roko na srce – usnje v klasičnih avtomobilih definitivno bolj primerno ter zaželeno. Nasploh je notranjost lepo ohranjena, preseneča pa popolnoma delujoč digitalen zaslon potovalnega računalnika, ki je v večini modelov skozi čas “izgubljal” slikovne točke. Originalen je tudi radio z razmeroma velikim zaslonom, ki pa na žalost dela pomanjkljivo oziroma ne dosledno. Oba modela imata tri stopenjsko gretje prednjih sedežev ter parkirne senzorje spredaj in zadaj.

BMW E39 525d (ročni)

Črna petica je bila izdelana leta 2000 prav tako v nemškem Dingolfingu. V Sloveniji je bila prvič registrirana maja leta 2003, ko jo je drugi lastnik uvozil iz Nemčije. Nas icer nedelujočem zaslonu danes šteje dobrih 310 tisoč kilometrov.

Trenutni lastnik je šesti po vrsti, avtomobil pa je v njegovi lasti manj kot tri mesece. Mehansko je v precej dobrem stanju, vseeno pa je potreben nekaj popravil. Ročni menjalnik ima za limuzino relativno kratke hode in je kljub starosti brezhiben. V petici je usnjena notranjost visoke kakovosti, na sedežih kot tudi na volanskem obroču pa je tudi po dobrih dvajsetih letih dobro ohranjena. Kabina je opremljena tudi z originalnim BMW telefonom, ki celotnemu izgledu ter občutku v kabini zagotovi dodano vrednost.

Zvočni valovi, ki ob prihajajočem klicu poplavijo celotno vozniško celico, te zlahka popeljejo v leto dva tisoč, v čas ko je avtomobil imel karakter ter voznik popolno kontrolo nad vozilom, v čas ko je BMW bil sinonim za užitek v vožnji in proizvajal avtomobile, ki so brez kompromisa prejeli nadimek “Ultimate Driving Machine”. 

Zaslon potovalnega računalnika pa dokazuje “bolezen” četrte generacije serije 5. Manjkajoči piksli predstavljajo precej veliko težavo, saj je skoraj nemogoče prebrati opozorila računalnika, težko pa se odčitajo tudi prevoženi kilometri vozila. Popravilo te hibe ni cenovno ugodno in je v večini primerov dodano v zakup pri nakupu avtomobila. Na veliko žalost v notranjosti zagledamo “aftermarket” radio znamke Pioneer, ki sicer deluje brezhibno in omogoča povezovanje preko USB ali AUX enote, hkrati pa ima vgrajen tudi Bluetooth modul, kar znatno pripomore pri prostoročnem telefoniranju. Kljub priročni infotainment enoti, je izgled sredinskega grebena vseeno nekoliko pokvarjen, saj zaslon na dotik ne daje enakega ‘vintage’ občutka kot OEM zaslon z analognimi gumbi.

Črna BMW serije 5 trenutno ‘stoji’ na letnih Kumho pnevmatikah z dimenzijami 235/40R18, in BMW Style 167 platiščih. Začuda je avtomobil imel tovarniško homologirano le eno dimenzijo in za takšen avtomobil tudi precej netipično – 205/65R15. Naknadno je bila homologirana tudi trenutna dimenzija pnevmatik, od leta 2007 pa so zadnja bočna stekla zatemnjena s folijo, ki dopuščajo 93 odstotno prepustnost svetlobe.

Oba avtomobila sicer do neke mere trpita s še eno “boleznijo” teh modelov – delno okvarjeno tesnilo pokrova ventilov, kar pripelje do širjenja na momente neprijetnih vonjav v kabino. Težave s prekomernim odtekanjem olja ni, je pa vseeno malenkost, ki ni dobrodošla. Skoraj 20 let star bavarski izdelek je definitivno tako imenovani “driver’s car”, saj je vožnja izredno udobna, avtomobil pa je z voznikom tesno povezan. Ta občutek neposrednega opravljanja tisoč petsto kilogramske “ladje” je danes na žalost prešel že skoraj v celoti do izumrtja.